Skozi stoletja se je vse do 20. stoletja se je pri gradnji uporabljalo naravna gradiva (kamen. les, opeka, slama). Kot naravno vezivo sta vbila uporabljena apno in glina. Sožitje naravnih gradiv z okoljem , poleg tega pa še izjemna starodavna obrtniška znanja omogočajo razpoznavnost kulturne krajine Slovenije in slovenske gradnje. Tradicionalno gradnjo bi lahko nadgradili v kakovostno bivalno in turistično inovativno okolje, žal pa pod neobvladljivim pritiskom globalnih vplivov izginja.
Sodobni gradbeni materiali omogočajo drznejše konstrukcije in hitrejše izvedbe, a so žal v nasprotju z naravnimi. V starih stavbah povzročajo nepopravljivo škodo, ker cementni izdelki povečujejo vlago, silikonski in akrilni pa ne dihajo. Stare stavbe namreč tako kot vse v naravi, vključno s človekom, dihajo. Tako na zdravje ljudi ne vplivata zgolj zdrava hrana in pitna voda, pač pa tudi čisto okolje in zdravo bivališče.
Apno je bilo v uporabi vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko je prišlo do množične uporabe cementnih izdelkov. Mojstri izdelave trdnih malt so bili Rimljani, pred njimi pa so z apnom gradili že Etruščani in Grki, pred vsemi pa so ga poznali Kitajci. Z apnenimi vezivi so ometani in pozidani naši gradovi, cerkve in srednjeveške fasade. Na vzdrževanje teh stavb smo pozabili, razlog za njihovo propadanj pa našli v starih gradbenih materialih. Pozabili pa smo ne samo na vzdrževanje, ampak tudi na dejstvo, da vsi ti objekti še vedno kljubujejo zobu časa. Tako s trditvijo da apno ni trajno nekaj ni v redu. Stare stavbe propadajo zgolj zaradi zanemarjanja in pozabljenju starih zidarskih znanj, apno pa je močno pripomoglo k upočasnjevanju procesa.
V priročniku standardiziranih programov prenosa tradicionalnih rokodelskih znanj, ki je nastal v projektu DUO Kunsthandwerk: Rokodelska kulturna dediščina v čezmejnem prostoru včeraj, danes in jutri, je predstavljenih osem tradicionalnih rokodelskih veščin, med drugim tudi o uporabi apna, ki si ga lahko ogledate tukaj. Priročnik so v sodelovanju z rokodelkami in rokodelci pripravile sodelavke v projektu sodelujočih partnerjev iz Slovenj Gradca, Škofje Loke in Celovca.
Apno se je v stavbarstvu uporabljalo kot vezivo malt za zidanje, notranjih in zunanjih ometov, dekorativnih barvnih ometov, ometov v freskoslikarstvu, v reliefnem slikarstvu, fasadnih in notranjih dekoracij (štukature), imitacij marmorja (štuko lustro), tlakov (jenšterle), apnenih beležev ter barvnih opleskov.
Apno se pridobiva iz kamnine apnenca z žganjem pri temperaturi okrog 1000°C. Lokacije žganja apna se imenujejo apnenice. Industrijsko apno se segreva do 1200°C, zaradi takega prehitevanja pa izgublja na kakovosti. Podjetje GNOM uporablja izključno lastno pridobljeno apno na “pravilen” tradicionalni način iz izredno čiste kamnine, uplenjene iz zgornje struge reke Kamniške Bistrice. Proces žganja traja 4 – 7 dni pri čemer se izločata voda in ogljikov dioksid. Kurivo mora biti obvezno les, vsi ostali energenti bi s svojimi nečistočami degradirali kakovost apna. Rezultat je kalcijev oksid, ali tako imenovano “živo apno,” ki ga je potrebno hraniti v izredno suhih pogojih. Z gašenjem apna dobimo kalcijev hidroksid, ali tako imenovano “Gašeno apno.” Jamam, v katerih mora po tradiciji gašeno apno odležati, da se popolnoma ugasi, pravimo “apnene jame.” Nekoč je imela vsaka vas svojo apnenico in vsaka domačija svojo apneno jamo.