Koristne informacije

Da je kulturna dediščina nekaj vredna, postaja vedno bolj jasno. Ko se sprašujemo o svoji identiteti, se hočeš nočeš zaustavimo pri svojem stavbarstvu, umetniških delih, obrtnih mojstrovinah, ki so nam ostali po naših prednikih. Ko razmišljamo o turizmu - kaj tržimo? Steklene stolpnice (ki jih nimamo samo mi), ali našo naravo, stavbarstvo in vse bogastvo v njem? Ko razmišljamo o svojem napredku, naletimo na načela trajnostnega razvoja.

Dediščina zagotavlja:

• ohranitev identitete,
• kakovostni bivalni prostor in možnosti njegovega trženja, 
• ohranitev obstoječe obremenitve okolja,
• sonaravno gradnjo in rabo energije,
• rabo zdravju prijaznejših, obnovljivih gradiv  in njihovo reciklažo.

Razvoj sodobnih tehnologij je močno vplival na tudi na obnovo starih stavb. Današnji izvajalci v gradbeništvu so vešči le sodobnih tehnologij, ki pa so se izkazale za nezdružljive s historičnimi. Storjenih je bilo mnogo napak, uporabljeno mnogo neprimernih gradiv, posledice pa so vidne poškodbe, hitrejši propad in nekakovostno obnovljena dediščina.

Če želimo ohraniti svojo dediščino po načelih restavratorstva, to pomeni, da ni potrebno, da mora po obnovi zablesteti v novi luči. Objekt je star in tako naj tudi izgleda, naslednikom ga predajamo z vsemi ohranjenimi prvinami dediščine. Te pa niso le v zunanjem izgledu, temveč tudi v uporabljenih gradivih, konstrukcijskih izvedbah, tehnologiji gradnje, potezah čopiča in izpovedi ustvarjalca. Zato »obnavljati« pravzaprav ni pravi izraz, bolje je reči »ohranjati«. To dosegamo z ohranjanjem že izgrajenega stavbnega fonda, z ohranjanjem načina gradnje, ki je prilagojen naravnim danostim bolje od novogradenj ter z rabo sonaravnih gradiv, preprosto takih, iz katerih je dediščina grajena.

a) Ko popravljamo, popravimo le poškodovan del. Zaradi nekaj uničenih leg še ni potrebno menjati celotnega stropa ali strehe ter s tem historičen obrtni izdelek zamenjati  s ceneno sodobno izvedbo poenostavljenih detajlov in slabo pripravljenih gradiv. Tudi ko konservitramo - restavriramo sliko, ne zamenjamo vseh njenih sestavin z novimi. Zato je pri stavbah  pristop enak. Njihova vrednost bo ohranjena le, če ohranimo original.

b) Sanacije izvajamo po principu: popravi enako z enakim, nove tehnologije uporabljaj le, kadar je to  neizogibno.

c) Če je vgradnja sodobnih sestavin nujna, naj bo taka, da ne uniči originala in jih lahko brez škode kasneje odstranimo. Prihodnje generacije bodo poznale boljše tehnologije in drugače cenile našo zapuščino, torej jim omogočimo, da vsaj brez večje škode odstranijo naše napake.

Z naravnimi gradivi. Les, kamen, apno, pesek, glina, ilovica, opeka, mineralni in naravni pigmenti so gradiva, ki jih je človek našel v svojem okolju in se jih naučil umetelno uporabljati. Tehnologije njihove uporabe so danes malodane pozabljene.  Stavbarji so poznali, kako različne vrste gradiv pridobiti. To, da so se nam ohranile stoletja, je garant, da so obstojne. Zaradi sodobnih gradbenih tehnologij danes tradicionalna gradiva izginjajo, ker se nadomeščajo ali popravljajo z novimi. Ostalo nam jih je tako malo, da so vredni posebne obravnave.

Apno je vezivo, ki ga je v gradnji in dekoraterstvu uporabljali človek odkar gradi. Vsa  grajena dediščina, razen arhitekture 20. stoletja, temelji na izvedbah v tehnologiji apna, zato argumenti o netrajnosti tega materiala težko zdržijo. To gradivo je uporabljala starodavna kitajska kultura, z njim so gradili in belili stari Grki in Rimljani, že stari Egipčani in Etruščani so poznali ne le gradnjo, temveč tudi dekorativne štukaterske tehnike ter poslikave v apnu. V tehnologiji apna je grajena večina stavb slovenskega podeželja ter mestnih hiš z bogatimi dekorativnimi fasadami.

Apno se pridobiva z žganjem apnenca. Nekoč so apno žgali v poljskih pečeh, apnenicah, z industrijsko revolucijo se razvije tudi industrijska proizvodnja apna. Uporablja se kot vezivo pri pripravi gradbenih malt, ometov, beležev, štukatur, vlečenih profilacij, estrihov itd. Njegova osnovna značilnost je paropropustnost.

Poznamo:

• žgano apno, ki je prvi produkt žganja apnenca, v katerem se kamen pretvori v krhke bele kose apna.
• gašeno apno, ki je produkt gašenja žganega apna z vodo, pri čemer se žgano apno pretvori v belo (pudingu podobno) pasto.
• hidratizirano = hidrirano apno je produkt delnega gašenja žganega apna, pri katerem žgano apno razpade v prah.
• hidravlično apno (NHL - Natural hidraulic lime) je produkt žganja kamna, ki ni čisti apnenec, temveč ima že primesi silikatov (npr. gline), zato ima podobne lastnosti kot cement in ga tudi imenujemo »naravni cement«.

Les, ki so ga nekoč uporabljali za vgradnjo, je bil skrbno izbran in kakovostno pridelan. Danes teh postopkov ne obvladamo več in les, ki se vgrajuje danes, je zaradi industrijske proizvodnje že zato slabši. Plastična in aluminijasta okna zaradi svojih detaljov in prevelikega tesnenja niso primerna. Material iz katerega so izdelana, je nerazgradljiv, torej okolje obremenjujoč. Zato stara okna v prvi vrsti obnoviti, šele nato menjati z novimi! Z nekaj potrpežljivosti je slabe lesene dele možno zamenjati z novimi kosi, dodati nova tesnila, očistiti stare premaze ter ponovno usposobiti okovje. 

Če izdelujemo nova okna, naj se zgledujejo po starih, v členitvi, profilacijah lesa, načinu odpiranja.

Zelo pogosta oblika fasadnega okrasja so obrobe oken in vrat v poudarjenem ali zaglajenem ometu. Obrobe so bile pogosto tudi barvane v drugi barvi kot ostenje, belem, sivem ali podobnem odtenku. Obrobe naredimo okrog celega okna (tudi pod okensko polico, če smo jo vgradili) in nanesemo v debelino 1- 1'5 cm nad nivojem fasade. Obroba je lahko izvedena tudi v istem nivoju s fasado, v tem primeru v še moker omet z lesenim risalom zarišemo cezuro, ki bo ločila barvne odtenek okvirja od stene. Širina obrob je odvisna od velikosti okna, a vedno nad 10 cm, najpogostejša 12 - 14 cm. Obrobe širine 3-8 cm so preozke, likovno preslabotne in neznačilne.

Barvna skala, ki jo prinaša industrijska produkcija fasadnih barv, je enotna in zato so obnovljene fasade v Ljubljani, Berlinu in Moskvi danes barvane v enakih barvnih odtenkih. V preteklosti pa ni bilo tako in pod plašči sodobnih obnov vsaka fasada skriva svojo specifiko. Naši predniki so barvila črpali v naravnem okolju in zato je tudi po tem naše kulturno okolje specifično. Barvna skala fasad  je bila naravna (zemeljski oker, rdeča in zelena, opečno rdeča, bela, ogljeno ali sajasto siva in črna). Živo modre, zelene in rdeče barve so dokaz našega neokusa, masovne trgovske ponudbe in nizke ravni naše samozavesti.

Pomembno je pravilo: stavbe,  ki so grajene v apneni tehnologiji, so paropropustne. Zato morajo biti take tudi barve. Barve s primesmi plastičnih veziv se bodo sicer dobro sprijele s podlago, a bodo uničile sposobnost prehajanja pare skozi zid, posledica bodo plesni in luščenja - tako znotraj kot zunaj stavbe. Najboljši so zato apneni opleski, pogojno silikatni (pogojno zato, ker jih zelo težko odstranjujemo, če bi jih želeli zamenjali z ustreznejšimi apnenimi), neprimerni so akrilni opleski.

Mnogo stavb, pretežno grajenih v zadnjih dveh stoletjih, ima značilno polkrožno oblikovan ometan napušč. Polkrožno obliko napušča naredimo z remenati, ki so pritrjeni na špirovce in zid. Nanje se vzdolž strehe pritrdi letvice v razmakih do 2 cm. Nekoč so za dodatno armaturo uporabljali trstiko, danes kovinsko mrežico. Na letvice se  nanese omet tako, da se vrine v vmesne rege in zagladi v glajeno površino.