Na Zgornjem Bregu na Ptuju so ostanki svetišča – mitreja. Mitraizem je vera, ki izvira iz prastarih verovanj Perzije. V rimski obliki je znan že iz 1. stoletja.  Verovanje je doseglo velik razmah in skorajda postalo državna vera. V pozabo je začelo toniti po l. 313, ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo. Po tem je bilo skupaj z drugimi starimi  verstvi prepovedano, svetišča pa uničena. O verovanju pričajo le ohranjeni spomeniki.

Klimatski pogoji v stavbi, ki pokriva arheološko najdišče III. mitreja, so zaradi izjemne vlage izredno neprimerni tako za tlak kot eksponate v njem. Glavni razlog za dela je bil močno poškodovan tlak, ki so posledica vlage in posledično bioloških dejavnikov. Da bi bil postopek lahko izveden je bilo potrebno začasno umakniti eksponate. Ker ravnanje z eksponati predstavlja zahtevno delo, ki se ne opravlja pogosto, je bila izkoriščena prilika in so bili obenem na njih izvedena najnujnejša dela.

Pred umikom smo eksponate oštevilčili in njihovo lokacijo fotografsko dokumentirali. Transportirali smo jih lesenih v zabojih, napolnjenih s poliuretanskimi kosmiči. Med restavratorskim posegom v delavnici je vsak kos posebej spremljal dokument s sliko, oznako in zabeleženimi predvidenimi posegi. Vse eksponate smo očistili, neprimerne plombe smo odstranili in nadomestili z novimi.

Tlak smo premazali z antibiološkim sredstvom. Mahovino na tlaku in zidcem smo odstranili s kontroliranim peskanjem, vodno paro in krtačenjem, vneseno vodo pa sproti odstranili z vodnim sesalcem. Poleg čiščenja smo na tlaku zamenjali sedemnajst preveč poškodovanih plošč.

Spomenik sv. Trojice pred uršulinsko cerkvijo, je eden od treh javnih spomenikov v Ljubljani iz 17. stoletja.  Prvotno je stal na trgu Ajdovščina pred kavarno Evropa.  Leta 1895 ga je močno poškodoval potres. Po obnovi so ga prestavili na sedanje mesto ob Kongresnem trgu.

Kamnit spomenik sestoji iz podstavka, stebra in figur, ki jih je domnevno izklesal Francesco Robba.

Med prenovo kongresnega trga 2011 smo ga demontirali in restavrirali. V mestu ob prometni cesti so se na površini nabrale temne obloge. Te smo odstranili z vodno paro ali nizkotlačnim peskanjem. Odstranili smo preperele železne vezi in jih nadomestili z novimi nerjavečimi. Odbili smo smo tudi vse neustrezne plombe. Nato smo sanirali poškodbe. Prelomljene bloke podstavka smo zlepili. Na mestu večjih poškodb smo vstavili nov kamen, ki je bil enak originalu in ga  enako obdelali. Manjše poškodbe smo kitali z obarvano maso in nato z retušo izenačili v barvo originala. Razpoke smo zapolnili z injektiranjem lepila. Klesan napise smo pozlatili.

Plečnikova hiša je sestav več hiš na Karunovi ulici 4–6 v Trnovem, v katerih je od leta 1921 pa do svoje smrti prebival slovenski arhitekt Jože Plečnik . Leta 1974 je mesto Ljubljana v objektu uredilo muzej. Danes je v njem stalna razstava o življenju in delu Jožeta Plečnika, občasne razstave in študijsko središče za raziskovalce.

V letih 2013–2015 je bil kompleks celovito obnovljen. Obnovili smo fasado in omete notranjih prostorov, vključno z kamnitimi in opečnatimi elementi. Posebnost sanacije je bila v dopolnitvi ometov s specifično strukturo, barvo in prodniki.

Teráco je  zmes cementa, vode, barvnega drobljenca in pigmentov. Obnavljali smo teraco v ljubljanski Operi, ki je iz črnega, rdečega in belega  drobljenca v več odtenkih.

Plitke poškodbe smo le pokitali, pri večjih pa je bilo treba lokalno izvesti nov teraco: uničene dele smo najprej izžagali in odstranili. Na teh mestih smo položili osnovno cementno plast. Pri izdelavi novega teraca, ki mora biti enak prvotnemu, je izredno pomembna receptura – izbor in razmerje sestavin. Izbrano maso maso smo nato nanašali v višini nad nivojem končnega. Vzorce v teracu smo izdelovali v več fazah, glede na barvo. Razpoke smo kitali ali pa zapolnili z ustreznim drobljencem. Dopolnjen teraco smo strojno obrusuli in spolirali do nivoja originala.

Radovljiška graščina je bila med leti 2006 in 2009 celovito prenovljena. Ena zadnjih faz je bila ureditev severne fasade s kamnitimi okenskimi okvirji.

Ti so izdelani iz tufa, sprijete sedimentne kamnine. Ta je nastala v procesih strjevanja pod velikim pritiskom iz zelo majhnih delcev (pod 2 mm) piroklastičnega materiala.  Zelenkast peračiški tuf se imenuje po nahajališču Peračica, ki je le 5 kilometrov stran od Radovljice.

Kamniti okvirji so bili močno poškodovani. Nekaj elementov je manjkalo. Manjkajoče dele smo dopolnili z maso iz belega cementa, drobljenega tufa in pigmenti. Manjkajoče elemente – pofilirane preklade in police, smo rekunstrirali v umetnem kamnu: Izdelali smo negativ – kalup iz kavčuka in kapo iz poliestra. Vanj smo dali ustrezno maso, ter jo armirali. Dobljen pozitiv smo namestili in pričvrstili, ter zapolnili stike elementov.

Na fasadi smo barvno svežili naslikane šivane robove in dekorirane pasove.

Med celotno prenovo Radovljiške graščine so bile pri odstranitvi predelnih sten odkrite poslikave. S sondiranjem je bil spoznan obseg poslikav – celoten strop in stene z okenskimi nišami.

Po odstranitvi sekundarnih beležev smo videli, kako poškodovane so bile poslikave. Podkonstrukcijo iz lesenih letvic in omet smo lokalno fiksirali v strop in ponekod izdelali novo, ter nov omet. Poškodbe prvotnega ometa smo pokitali in zapolnili razpoke. Sledilo je čiščenje in retuša poslikave. Zaradi šablonske tipa poslikave je bilo možno vse manjkajoče elemente poslikave rekonstruirati in sicer z uporabo za ta namen izdelanih šablon. Pri restavriranju smo uporabili le naravne materiale, kot so les, apno, apnena voda, naravni pigmenti.